Učinkovita raba naravnih virov je ključnega pomena za trajnost. Jeklarska industrija uporablja napredne tehnologije in tehnike za povečanje stopenj donosa pri proizvodnji, zmanjšanje potreb po energiji in lažjo uporabo stranskih proizvodov.
V povprečju se porabi 20 GJ energije na tono proizvedenega surovega jekla na svetovni ravni. Najbolj učinkovita jeklarska podjetja so od leta 1960 zmanjšala porabo energije na tono jekla za 60%.
Danes se ocenjuje, da je svetovna jeklarska industrija porabila približno 2,1 milijarde ton železove rude, 1,1 milijarde ton metalurškega in 560 milijonov ton recikliranega jekla za proizvodnjo približno 1,7 milijarde ton surovega jekla.
Reciklirano jeklo (včasih imenovano odpadno jeklo) je ena najpomembnejših surovin v industriji. Prihaja iz porušenih struktur in izrabljenih vozil ter strojev ter iz izgube pridelka v procesu izdelave jekla. Ocenjuje se, da je bilo v letu 2017 recikliranih približno 630 milijonov ton odpadkov. Od tega je približno 560 milijonov ton porabila svetovna jeklarska industrija in približno 70 milijonov ton je bilo uporabljenih v livarnah.
Železova ruda in metalurški premog se uporabljata predvsem v procesu izdelave železa. Za ta proces se premog za koksiranje spremeni v koks, ki je skoraj čista oblika ogljika, ki se uporablja kot glavno gorivo in reducent v plavžni peči.
Za proizvodnjo tone surovega železa, surovega železa, ki izhaja iz plavža, običajno potrebujemo 1,6 tone železove rude in približno 450 kg koksa. Nekateri koks se lahko zamenja z vbrizgavanjem prahu v plavž.
Železo je običajen mineral na zemeljski površini. Večina železove rude se pridobiva v odprtih rudnikih v Avstraliji in Braziliji, prevaža v namenska pristanišča z železnico, nato pa se odpremi v jeklarne v Aziji in Evropi.
Železova ruda in metalurški premog se večinoma prevažata v velikih plovilih, velikih ladij za prevoz razsutega tovora, ki lahko prevažajo tovor 140.000 ton ali več. Po podatkovni bazi podatkov COMTRADE Statistics United Nation je svetovni izvoz železove rude v letu 2015 znašal okrog 1,4 milijarde ton, kar je drugi največji obseg blagovne menjave na svetovni ravni, za globalnim izvozom surove nafte.
Svetovna jeklarska industrija se trenutno sooča z naslednjimi ključnimi izzivi pri nabavi in predelavi surovin:
Nestanovitnost cen:
Cene surovin so vedno pokazale veliko nestanovitnost, ki odraža začasne pomanjkljivosti ali razmere na trgih. Trgovina s špekulativnimi finančnimi produkti pogosto poslabšuje nestanovitnost cen surovin na način, ki ga ni mogoče razložiti s tržnimi osnovami. Kako natančno se cene blaga odražajo v pomanjkanju trga ali pogojih presežka, je zato včasih vprašljivo.
Ranljivost dobavne verige:
Oskrbovalne verige materialov za proizvodnjo jekla imajo veliko izpostavljenost motnjam, kot so neugodne vremenske razmere in nesreče zaradi koncentrirane dobavne strukture: število in geografska lega rudarskih območij ter zmogljivosti in lokacije pristanišč in železnic za izvoz železove rude in metalurškega premoga.
Poslabšanje kakovosti surovin: železova ruda in kakovost metalurškega premoga sta se v letu 2000 močno poslabšali. To je povzročilo velik pritisk na učinkovitost in okoljsko uspešnost svetovnih postopkov predelave surovin v jeklarski industriji. Vendar pa je svetovna jeklarska industrija uspela izpolniti vse strožje okoljske standarde zaradi razvoja novih tehnologij in tehnik.